Ta teden v Kranjski Gori smo bili tako pridni, da so nas hoteli kar zadržati, a mi se nismo dali. Skupaj smo tako preživeli še eno aktivno dopoldne, po okusnem kosilu pa smo se preradi posedli na avtobus in krenili proti domu. Imeli smo se lepo, a še vedno drži znani rek, da je doma najlepše.
Tako so nas strašili z dežjem, a smo ga premagali in dopoldne uspešno izpeljali orientacijski pohod. Popoldne pa smo si samo izmenjali že znane aktivnosti. Večer se je zaključil s smehom ob predstavitvi sob in plesom.
Čeprav so nas strašili z dežjem, se nas je le-ta usmilil in začel padati šele zvečer, zato smo lahko izpeljali ves program, kolesarjenje, pohod do Zelencev, športne igre, obisk domačije, nordijsko hojo in veslanje. Zvečer pa smo odšli na romantični sprehod po dežju.
Čeprav nas je pozdravilo megleno jutro, se je na nebu kmalu razbohotilo toplo jesensko sonce. Mi smo bili ves čas zelo aktivni. Dopoldne smo kolesarili, se sprehodili do Zelencev in uživali v športnih igrah na zelenici pod domom. Po kosilu se je ena skupina učila osnov nordijske hoje, druga je spoznavala rečne organizme, tretja pa se je preselila v preteklost, v čas Liznjakove domačije. Zvečer so se fantje in dekleta pomerili v logično-plesnem kvizu.
Prvi dan v šoli v naravi nas je pozdravilo čudovito sonce. Ko smo se uspešno namestili po sobah in se dobro najedli, smo se razdelili v tri skupine. Eni smo veslali po jezeru Jasna, drugi smo po nordijsko pohajkovali naokrog po hribčkih in gozdnih poteh, tretji pa smo raziskovali vodne organizme. Pred večerjo smo začeli z branjem Ledenega zmaja, po večerji pa smo spoznavali nočno življenje in zgodovino Kranjske Gore.
Spoštovani starši,
pred šolo prihajamo okoli 16.30 ure.
Ker smo se izognili gneči v Ljubljani, bomo pred šolo predvidoma že ob 16. uri.
Dolžni smo vam še nekaj fotografij zadnjega dne iz Planice. Vsak dan smo se ozirali proti severu in opazovali našo zadnjo pohodniško točko – Tromejo. Dan je bil kot naročen za omenjeni pohod. Po obilnem zajtrku, pakiranju oblačil in pospravljanju sob, smo se odpravili na dobri dve uri dolg vzpon na vrh Tromeje oz. Peči. Ni nam bilo žal nobenega koraka, ki smo ga naredili, saj nas je na sami poti kot tudi na vrhu pričakal prečudovit razgled na sosednji Avstrijo in Italijo, predvsem pa na naše prelepe gore. Sam sestop je bil bistveno lažji in hitrejši, kosilo okusno, naše noge pa utrujene, zato se je počitek na avtobusu pošteno prilegel.
In tako se je zaključila naša zadnja šola v naravi v osnovni šoli.
